Iz Kranjske Gore v gore

Kranjska Gora že od nekdaj slovi kot izhodišče za hribolazce in hriboljube. Seveda k temu pripomore odlična lega, saj so se v času ledene dobe v okolici Kranjske Gore izoblikovale edinstvene ledeniške doline. Med njimi so najbolj znane tiste, ki jih je moč opaziti iz regionalne ceste, ki vodi od Jesenic proti Kranjski Gori. To so doline Kot, Krma in Vrata. Vsaka od teh je edinstvena, vse pa so prečudovite. Ne smemo pa pozabiti tudi dolino Planice s Tamarjem, ki leži kak kilometer od Kranjske Gore proti zahodu. Ledeniške doline skupaj s serpentinasto cesto proti Vršiču in širšim okolišem Kranjske Gore tvorijo idealno izhodišče za bolj ali manj zahtevne hribolazce in gornike, za družine z majhnimi otroki ali pa izkušene posameznike.

Iz Kranjske Gore do Krnice, pod Gamsove Špice

Koča v Krnici leži nedaleč od Kranjske Gore, na gozdni jasi v dolini Krnica. Obkrožajo jo Škrlatica, Razor, Prisank in pa Martuljška skupina. Koča leži na nadmorski višini 1113 m. Leta 1987 so jo temeljito prenovili člani PD Kranjska Gora leta 1987 in s tem omogočili, da poleg poletnega časa, ko je odprta vsak dan, čez zimo obratuje ob vikendih.

Pristop iz smeri Kranjske Gore je mogoč tudi za družine z otroki ali pa tiste, ki svojo pohodniško pot šele začenjajo. Avtomobil lahko pustimo na urejenih parkiriščih v Kranjski Gori in se sprehodimo do Jasne. Če z avtom nadaljujemo pot iz Kranjske Gore in se dvigamo proti Vršiču, jeklenega konjička parkiramo ob jezeru Jasna ali pa pri mostu čez Pišnico, kjer se v levo odcepi makadamska cesta. Med parkiriščem in makadamsko potjo je tudi tabla s smerokazom, pod katerim je označeno, če je koča v Krnici odprta ali ne. Nekaj parkirnih mest je tudi poleg mostička in na zgornjem urejenem parkirišču ob jezeru Jasna.

Za dosego cilja koče v Krnici poti od jezera Jasna sledimo makadamski cesti, ki nas vodi ob reki Pišnici. Ko prehodimo pas gozda, se pot prične rahlo vzpenjati. Kmalu se pot, ki vodi iz Kranjske Gore proti Krnici, združi s potjo, katere izhodišče je tretja vršiška serpentina. Ob poti boste opazili vse bolj gosto drevje. V zadnjem delu pot postane tudi razmeroma bolj strma, a kmalu boste zagledali končni cilj, kočo v Krnici. Hoja bo trajala približno uro in pol, odvisno od hitrosti koraka. V koči se lahko okrepčate z domačimi jedmi in osvežilno pijačo, poleg tega pa koča ponuja tudi nekaj prenočišč. Na jasi ob koči ali pa s primernejše razgledne točke boste prepoznali gore, ki obdajajo Krnico. Na vzhodu so to pobočja Gamsovih Špic, desno od njih Male in Velike Ponce, Škrlatice in Oltarja. Na južni strani dolino zapirajo severne stene Razorja in Prisanka, čigar najbolj severni vrh se s Škrbijekom že spušča proti Kranjski Gori.

Pot je lepo uhojena in primerna za vse, ki vam v vročem vremenu prija hladna senca. V Krnico po poti iz Kranjske Gore radi zahajajo tudi kolesarji, saj je makadamska pot dovolj široka za neovirano srečanje s pešce. Nezahtevno pot bodo zmogli tudi najmlajši, vseeno pa ni primerna za otroške vozičke. Najboljši nadomestek zanje je bo prilagojen nahrbtni sedež. Kljub temu, da je pot lahka, poskrbite za pravilno obutev in oblačila, ter dovoljšno količino hidracijske tekočine.

Po razgled na tri države na Peč (Tromejo)

Se želite poleg športnih aktivnosti v Kranjski Gori in njeni okolici naučiti še kaj novega nastanku meje med Slovenijo, Italijo in Avstrijo? Potem bo pohod na 1508 m visoko Peč prava destinacija za vas, kajti preko tega vrha poteka meja s sosednjima državama že vse od leta 1920 in je danes še edini obstoječi del meje, ki je bila določena po Rapalski pogodbi, ki je bila sklenjena med Kraljevino SHS in Kraljevino Italijo.
Če si želite videti dolino Tamar pod Poncami skupaj s slovenskim ponosom, Planiškimi skakalnicami, globoko v avstrijske alpe in pa nekaj italijanskih vršacov, se morate zagotovo povzpeti na Peč. Ime Tromeja se je vrha prijelo, ker se na njenem vrhu stikajo meje treh držav Slovenije, Italije in Avstrije. Poleg državnih meja je to tudi stičišče štirih jezikov, slovenskega, italijanskega, furlanskega in nemškega. Vrh se nahaja nad Kranjsko Goro, natančneje nad vasjo Rateče, kjer je tudi izhodišče.
Do izhodišča se iz Kranjske Gore peljemo proti vasi Rateče, kjer se zapeljemo skozi središče vasi. Ko opazimo oznako za Tromejo, avto parkiramo na primernem mestu oziroma parkingu, ki je ob glavni cesti. Prvih nekaj minut se dvigamo skozi vas Rateče po asfaltirani cesti, ki se kmalu prične rahlo vzpenjati v gozd. Pot je široka in dobro utrjena. Dih jemajoči razgledi na Špik in Martuljško skupino in Tamar se vam bodo pokazali že med potjo proti vrhu, a najlepše bo počakalo za konec. Kmalu se pot malce zoži in mešani gozd prehaja v iglastega. Serpentinasta pot kmalu iz gozda preide na travnato jaso, kjer boste opazili državne mejnike s sosednjo Italijo, kjer boste večkrat za kratko prečkali državno mejo a se kmalu vrnili v domač, Kranjskogorski okoliš. Na vrhu serpentin stoji manjša hišica, kjer je tudi žig in vpisna knjižica. Malce nad kočo se nahaja vrh in obeležje v treh jezikih, do koder iz avstrijske strani pripelje tudi vlečnica bližnjega smučišča Arnoldstein (Podklošter).

Na vrhu se odpre čudovit razgled na Tamar s Poncami in Planico proti jugu. Na vzhodu je lepo vidna Dravska dolina. Ob lepem vremenu je moč opaziti koroška jezera, ki jih v daljavi že zastirajo gozdnata pobočja Karavank in Dobrača. Za Dobračem se bohotijo vrhovi centralnih Alp z Visokimi in Nizkimi turami.
Sestopimo lahko po isti poti ali pa naredimo krožno pot po širši, makadamski cesti, ki vodi tudi mimo, žal že nekaj časa zaprtega doma na Tromeji. Dvourna krožna pot vas bo nagradila z neverjetnimi razgledi, hladno gozdno senco in mirom. Primerna je tudi za družine z otroci.
Po pohodu na Tromejo pa vam svetujemo še kratek počitek pod smučiščem v Kranjski Gori ali pa namakanje utrujenih nog v Jezeru Jasna.

Brezplačen ogled FIS poletov v Planici s Ciprnika

Že od vedno sem si želel ogledati tekmo FIS poletov v Planici, ampak tako, da bi videl polete, ne pa glave pred mano stoječih velikanov. Ja, malce me moti gneča v Kranjski Gori, ampak to je še najmanj. Bolj kot to je neprijetna gneča na cesti med Kranjsko Goro in Planico tisti konec tedna. No, vzdušje je res enkratno, ampak prerivanje med množico za dober pogled na letalnico – mislim, da sem našel boljšo rešitev. Povzpel se bom na Ciprnik, kjer ni gneče in nič mi ne bo zastiralo pogleda, ko bom stiskal pesti za naše orle, ko bodo leteli preko vznožja Ponc.
Ciprnik je skrit vrh nad Kranjsko Goro. Z 1745 metri nadmorske višine ponuja čudovit razgled v vse smeri kot tudi v doline pod njim. Vrh z vpisno knjižico in štampiljko je na majhni planoti obdani z ruševjem.

 

Ker ne želim zamuditi niti prvih tekmovalcev, iz Kranjske Gore zgodaj zjutraj odrinem proti jezeru Jasna. Po pločniku iz središča Kranjske Gore hodim kakšnih 15 minut, ko se cesta prične že rahlo vzpenjati. Pred parkingom, ki je namenjeno obiskovalcem jezera Jasne se držim desne strani in še pred mostičkom čez Pišnico zavijem desno v gozd. Pot se iz asfaltne ceste, ki vodi iz Kranjske Gore, najprej spremeni v rahel pesek, pomešan z zemljo, ki nas popelje za grič in skrije pogled na jezero Jasna. Izhodišče je lepo označeno in pot markirana, zato me ni skrbelo, da ne bi dosegel vrha. Držim se smeri za Vitranc. Počasi se pot prične pot vzpenjati. ˝Sicer malo škoda, da ne bom celo pot imel pogleda na prečudovito jezero Jasna, ampak ne more biti vedno vse po željah˝, si mislim že ob prvem malo bolj strmem vzponu, ko hodim mimo table ki označuje Triglavski narodni park. Že po nekaj ovinkih pa se pod menoj odpre dolga dolina Male Pišnice. Prečudovit pogled navzdol. Za njo pa še bolj mogočen Prisank, vidijo se stene grebena Mojstrovk in Jalovca. Pogledam še desno od sebe in glej – jezero Jasna iz ptičje perspektive. Škoda, da se ne morem ustaviti za dlje časa, mudi se mi, da ne zamudim poletov v Planici.

 

Pot nadaljujem s prečenjem tik pod vrhom grebena, od koder se vidi celotna Kranjska Gora. Tik pod mano je zgornja postaja sedežnice Kekec. Končno se vrnem na vrh grebena, se še enkrat razgledam naokoli in hodim naprej. Grebenska pot me hitro pripelje iz gozda, na manjšo planoto, kjer stoji Mojčin dom na Vitrancu poleg pa dom na vitrancu, ki je stalno zaprt. No, razgled je tu še bolj osupljiv, poleg tega pa je na Mojčinem domu tabla, s katero lahko poimenujem vrhove, katerih imen prej nisem poznal. Mojčin dom marca še ni odprt.
Nekaj korakov naprej se moji poti priključi še Mojčina pot, ki vodi iz Kranjske Gore – ob smučišču – proti vrhu Vitranca. Pot nadaljujem mimo (nekdaj) zgornje postaje enosedežnice Vitranc II, nekoč ponos Kranjske Gore in njenega smučišča, saj je to najstarejša enosedežnica v Sloveniji in ena najstarejših na svetu, katere letnica izdelave je 1958.
Pot se po kratkem spustu in še krajši ravnini prične vse bolj vzpenjati. Na zahodu se pod menoj prične odpirati pogled proti Tamarju, Planiškim velikankam in Ratečam. Super, tule sedem, pa pogledam prvo serijo skokov. Moram reči, da je kar prijetno, na prisojno stran se že upirajo prvi pomladni sončni žarki, sem ter tja iz Tamarja popiha sapa vetra. V odmoru med prvo in drugo serijo se odločim, da na hitro skočim do vrha Ciprnika. Nekaj metrov pod vrhom me pot že pelje skozi nizko ruševje, ponekod so v skalah tudi varovala z napeto jeklenico. Na vrhu si oči odpočijem na vrhovih v širši okolici Kranjske Gore. Obkrožajo me Slemenove špice, greben Mojstrovk, Jalovec, Ponce in podobni velikani. Malo pohitim z vrha, saj se publika v Planici že ogreva za drugi del finala FIS letalne tekme v na planiških skakalnicah.
Iz Ciprnika se do Vitranca vrnem po isti poti. Proti Kranjski Gori se spustim po Mojčini poti, ki me pripelje do zahodnega dela kranjskogorskega smučišča in nato nazaj do apartmaja Luna, kjer sem nastanjen.

 

Pot je bila lepa, primerna za tudi za začetnike, ki imajo nekaj malega kondicije. Od Kranjske Gore do vrha vam bo pot vzela približno 3 ure, medtem ko bo spust po Mojčini poti nazaj do Kranjske Gore trajal malo manj. Pot bodo brez problema prehodili tudi otroci. Tako poleti kot tudi v vseh drugih letnih časih pa bodimo pozorni, da je naša oprema primerna. Tako obutev kot tudi oblačila morajo biti primerna pohodu. S seboj imejte vedno dovolj hidracijske tekočine (vode ali pa izotoničnih napitkov). Poleti se je prijetno ustaviti pri Mojčinem domu, kjer vas bo oskrbnik prijazno pogostil z dobro domačo hrano. Vsekakor pa je Ciprnik vreden obiska v vseh letnih časih. Če ga obiščete pravi vikend v marcu, pa dobite še brezplačno vstopnico za tekmo poletov v Planici 🙂